Pljučni rak

V nasprotju z moškimi se pri ženskah število zbolelih povečuje, kar je povezano s porastom števila kadilk, rojenih po drugi svetovni vojni (prej so prednjačili moški kadilci), ki v sedanjem času zbolevajo za rakom pljuč.

Vzroki za nastanek pljučnega raka

Več kot 80 odstotkov primerov pljučnega raka lahko neposredno povežemo s kajenjem. Kadilci imajo kar 25-krat večje tveganje, da zbolijo za pljučnim rakom kot nekadilci. Kajenje je torej nedvomno najpomembnejši dejavnik tveganja za pojav pljučnega raka. Tveganje se viša s številom dnevno pokajenih cigaret in trajanjem kajenja, povišanemu tveganju pa so izpostavljeni tudi pasivni kadilci.

Manj pogosti vzroki pljučnega raka pa so še škodljive snovi v onesnaženem zunanjem in notranjem ozračju (izpusti dizelskih motorjev, prašni delci, radon, azbest, kremenčev prah, arzen in številni drugi), katerih učinke sočasno kajenje le še pomnoži.

Simptomi in znaki pljučnega raka

Osebni zdravnik mora osebo, ki je dolgoletni kadilec in/ali ima družinsko obremenjenost za pljučnega raka ali jasno izpostavljenost drugim škodljivim snovem, ki lahko povzročajo pljučnega raka, napotiti na nadaljnje preiskave in specialistično obravnavo. Ob pojavu izkašljevanja krvi pa svetujemo takojšnji pregled pri zdravniku oz. napotitev na internistično prvo pomoč ali k specialistu pulmologu.

Diagnostika

Prva preiskava, na katero bolnika najpogosteje napoti že izbrani zdravnik, je rentgensko slikanje pljuč. Ponavadi se ob sumu na raka pljuč že na rentgenski sliki prikaže sumljiva zgostitev. Če izvid rentgenskega slikanja odstopa od normalnega (ob utemeljenem sumu na raka pljuč, pa tudi ob normalnem izvidu), bolnik opravi še natančnejšo preiskavo – CT (angl. računalniško tomografijo) pljuč, ob tem pa tudi CT glave in trebuha, saj sta ti preiskavi nujni za oceno zamejenosti bolezni (t.i. stadija bolezni).

Pogosto se pred odločitvijo za t.i. radikalno zdravljenje (zdravljenje s ciljem ozdravitve), poslužujemo tudi PET-CT preiskave (CT preiskava celotnega telesa z uporabo radioaktivnih označevalcev, ki se kopičijo v tumorju in zasevkih). Nato ponavadi sledi biopsijski odvzem tkiva z upogibljivo bronhoskopijo, saj je za odločitev o zdravljenju nujno potreben pregled tkiva, da se opredeli podtip pljučnega raka in določi prediktivne biomarkerje (celične označevalce in mutacije), ki s svojo prisotnostjo pomembno vplivajo na prognozo bolezni, ker so tarče specifičnih zdravil.

Tipi pljučnega raka

Pljučni rak delimo glede na tip rakastih celic na drobnocelični in nedrobnocelični rak pljuč.

Najpogostejši je žlezni rak (45 %), ki je najpogostejši rak pljuč pri nekadilcih, nato sledi ploščatocelični rak pljuč (25 %); oba sta podtipa nedrobnoceličega raka pljuč. Drobnocelični rak pljuč je na tretjem mestu (15 %) po pogostnosti in je skoraj izključno prisoten le pri kadilcih. Redkejši tipi raka pljuč so še adenoskvamozni, sarkomatoidni, velikocelični nevroendokrini rak in karcinoid.

Ugotavljanje tipa in podtipa raka ter dodatnih molekularnih označevalcev oz. prediktivnih markerjev je nujno za odločitev o specifičnem onkološkem zdravljenju.

Zdravljenje pljučnega raka

Pri raku pljuč, ki nima oddaljenih zasevkov po drugih organih in je lokalno omejen, bolnike zdravimo operativno z odstranitvijo dela pljuč in bezgavk v pljučih in medpljučju, ob upoštevanju bolnikovih pridruženih bolezni in splošne kondicije. Upoštevajoč podtip raka, lokacijo tumorja in razširjenost bolezni lahko zdravimo tudi s kemoterapijo in obsevanjem hkrati ali v različnih kombinacijah. Kemoterapijo in obsevanje lahko kombiniramo tudi s kirurškim zdravljenjem (za boljši uspeh operacije in zmanjšanje možnosti ponovitve bolezni).

Pred odločitvijo o zdravljenju vedno določamo prediktivne biomarkerje, na podlagi katerih se lahko v določenih primerih odločimo tudi za zdravljenje s tarčnimi zdravili ali za imunoterapijo, ki je v zadnjih letih pomembno izboljšala prognozo bolnikov, predvsem tistih s primarno razširjenim rakom pljuč.

O tem, katero terapijo bomo priporočili posameznem bolniku, se vedno odloči na multidisciplinarnem konziliju (kjer je zbranih več zdravnikov različnih specialnosti). Tu se skrbno pretehta vse možnosti zdravljenja glede na podtip raka in razširjenost bolezni ter se vedno upošteva tudi pridružene bolezni, telesno kondicijo, nenazadnje pa tudi bolnikove želje.

V poglavju o zdravljenju je potrebno omeniti tudi t.i. paliativno oz. simptomatsko zdravljenje (zdravljenje z namenom lajšanja simptomov). Zanj se odločimo takrat, ko je bolezen že tako napredovala in bi npr. glede na visoko starost, slabo kondicijo in pridružene bolezni bolniku s specifičnim onkološkim zdravljenjem bolj škodili kot koristili. Paliativna obravnava omogoča dobro urejanje bolečine in drugih neprijetnih simptomov (slabost, težka sapa, kašelj, idr.) z zdravili, obenem pa nudi psihološko in socialno podporo tako bolniku kot svojcem v procesu spopadanja z neozdravljivo boleznijo.

Prognoza v primeru diagnoze pljučnega raka

Pljučni rak je obolenje z eno izmed najslabših prognoz. Preživetje je odvisno od razširjenosti bolezni ob postavitvi diagnoze. Na žalost več kot polovico bolnikov odkrijemo že v razširjenem stadiju.

Popolna ozdravitev ni pogosta, vendar je vsekakor možna, predvsem pri zgodaj odkritih in lokalno omejenih oblikah raka pljuč. Pri bolnikih, ki imajo lokalno omejeno bolezen, je petletno preživetje okoli 40 %, medtem ko je pri bolnikih, ki imajo razširjeno bolezen, petletno preživetje manj kot 10 %. Kljub tem podatkom velja ostati optimističen, saj vedno nova zdravila pomembno izboljšujejo prognozo bolnikov z razširjeno boleznijo raka pljuč.

Ponovitve raka pljuč so pogoste, zato vse bolnike po zaključenem zdravljenju redno spremljamo. Pojavi se lahko lokalna ponovitev bolezni ali oddaljeni zasevki, kar zahteva ponovno presojo na multidisciplinarnem konziliju o nadaljnjem načinu zdravljenja.