Samopoškodbeno vedenje

Ob pisanju tega prispevka sem se spomnil tudi nekaterih pacientov, ki so mojo pomoč iskali predvsem zaradi dolgoletne tesnobe ali depresivnega razpoloženja, se je pa pozneje v terapevtskem procesu izkazalo, da si tudi cefrajo in pulijo lase, do krvi grizejo nohte ali obnohtno kožico in prste ali pa si do iznakaženosti stiskajo mozolje in praskajo po koži. S tistimi, ki so ugašali cigarete na svojem telesu in se žgali, ter z onimi, ki so se rezali, zbadali in butali z glavo ob zid, sem se srečeval manj pogosto. Samopoškodbeno vedenje je praviloma domena mladostnikov, predvsem deklet, vendar imajo tovrstne težave lahko tudi fantje in ljudje v zrelih letih.

Zakaj pride do samopoškodbenega vedenja

Strokovna literatura navaja, da se samopoškodbeno vedenje pojavlja predvsem pri tistih (mladih), ki težko prepoznavajo in izražajo svoja čustva ter nimajo ustreznih veščin za soočanje z napetostjo oziroma z negativnimi čustvi.

Praviloma imajo ti ljudje šibko socialno mrežo, prav tako pa jih pogosto prežemajo občutki odtujenosti in bivanjske praznine. V otroštvu naj bi bili mnogi obravnavani spolno zlorabljeni, večini pa je bilo prepovedano izražati jezo. V literaturi je opisana “neustavljiva potreba po samopoškodovanju, ki nudi trenutno pomiritev”. V trenutku samopoškodovanja naj bi mladostnik cutil olajšanje, zadovoljstvo in pomiritev, bolecine pa naj skorajda ne bi občutil. Po dejanju praviloma sledijo sram, jeza in bes, ker v obremenjujoci situaciji ni zmogel ravnati drugace.

Spominjam se mladih, ki so svoje samopoškodbeno vedenje opisovali kakor le njim posvečen intimni obred. Ko so se zaklenili v kopalnico, se postavili pred ogledalo, padli v nekakšen trans in z nohti globoko zarili v obraz … in se po pol ure dobesedno zbudili brez ogrcev, z zmaličeno kožo in s krvavimi rokami. Ali so se umaknili v zatišje sobe za goste in si tam v posebni zamaknjenosti ure dolgo v osami pulili lase. Spet drugi so si v mnogih trenutkih samote zgrizli roke in potem težko skrili na prstih živo meso. Vsi so si bili enotni, da je to poseben čas, sprevrženo lep, ko “možgani zamrznejo in zbledijo vse dimenzije tega sveta.”

Tudi v primeru samopoškodbenega vedenja gre lahko za pomanjkanje pozitivne pozornosti

V samopoškodbenemu vedenju lahko razberem, kako telo samo poskrbi za polnjenje košar za pozornost. Pravzaprav gre ob praskanju, puljenju, grizenju, zbadanju, rezanju ipd. za izrazito intenzivno posvečanje samemu sebi in svojemu telesu. Osebno razumem tudi to motnjo kot še eno obliko hudega pomanjkanja prave pozornosti, ki je prizadeti praviloma nikoli v življenju niso bili zares deležni.

Telo in naše celotno bitje torej potrebujeta pozornost in terjata, da polnimo njene košare. Podobno kot to velja za vse druge telesne potrebe, moramo tudi pozornost dovajati neprestano. In če želimo, da telo ne bo samo manifestiralo motenj, preko katerih bomo prisiljeni polniti košare z negativno pozornostjo, moramo pred tem zavestno in načrtno dovajati v svoje življenje pozitivno pozornost.

Lahko si jo ljubeče poklonimo sami ali pa jo prejmemo od drugih.

Sami vemo, kaj je za nas zares dobro, kaj potrebujemo in kaj nam najbolj ustreza, kaj nam prinaša veselje, srečo in zadovoljstvo. Delajmo to, kar vemo, da je dobro za nas. Vsak dan. Poskrbimo za številne potrebe svojega telesa, uma in duše. Prisluhnimo si in se upoštevajmo, sledimo sebi ter odgovorno ravnajmo z vsem tem, kar imamo in smo.

Če želimo pozornost prejeti, jo moramo znati tudi nameniti

Seveda si vsi želimo, da bi nas drugi zasipavali s svojo pozornostjo in nam dajali vedeti, kako zelo smo zanje pomembni, vredni, nepogrešljivi in kako smo ljubljeni. Vendar je pasivno prejemanje pozornosti po mojem mnenju praviloma privilegij dojenčkov. Pozneje si moramo pozornost, ki si jo želimo od drugih – vzeti. Tu je potreben aktiven princip. Če torej želim kar koli prejeti od drugih, moram prej nekaj dati sam. Tudi otrok, ki išče pozornost, pohvalo, najprej nariše risbico in pride starše vprašat, ali je narisal lepo. Šele potem dobi pozitiven odziv, aplavz in navdušenje, kako zelo se je potrudil in naredil čudovit izdelek.

Misel za konec

Najpomembnejša dejstva mojega osebnega razumevanja pozornosti so zatorej: pozornost je energijska valuta odnosov, je telesna potreba, torej moram poskrbeti, da jo v dovolj veliki meri dajem sam-a sebi in jo aktivno jemljem od drugih.

Preberite si tudi klinični zgodbi o hipohondriji in nanašalno-paranoidni poziciji.

hipohondrija      Nanašalno-paranoidna pozicija

O avtorju
Klemen Rebolj
dr.med., specialist psihiater

Pripravljeni na vse

 

Z dodatnimi zavarovanji Triglav Zdravje pridobite odličnega zaveznika za vaše zdravje. Strokovni nasveti in hiter dostop do storitev brez dodatnih stroškov.